Ogledujete si arhivsko spletno stran. Obiščite novo spletno stran na naslovu www.obalne-galerije.si
     
Obalne galerije Piran





GALERIJA
HERMAN PEČARIČ


FORMA VIVA

EX-TEMPORE PIRAN

PIRANSKI DNEVI
ARHITEKTURE


ARTMARKET

 




  FULVIA GRBAC
CONTRA NATURAM, grafike


  Galerija Herman Pečarič Piran
7. junij - 25. avgust 2019

 

Odprtje: petek, 7. junij 2019 ob 19.00

S sodelovanjem Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran in Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Piran že tradicionalno, vsako leto, v Galeriji Herman Pečarič organiziramo razstavo del ustvarjalcev, pripadnikov manjšine. Letos, v poletnih mesecih bo na ogled razstava del akademske slikarke Fulvie Grbac (1968) iz Sečovelj. Diplomirala je leta 1991 na temo grafičnega opusa Lojzeta Spacala na beneški Akademiji lepih umetnosti ter se odtlej neprekinjeno izpopolnjuje zlasti na grafičnih delavnicah in tečajih v Sloveniji in tujini. Zaposlena je kot likovni pedagog na Srednji šoli Pietro Coppo v Izoli.

Razstavo spremlja dvojezični katalog z zapisom kustosinje Nives Marvin: »V svetu in pri nas se tudi v sočasni grafični produkciji zelo uporabljajo sodobne tehnologije, ki avtorjem omogočajo lažje in hitrejše digitalno odtiskovanje. Fulvia Grbac v zadnjem desetletju zelo intenzivno ustvarja v zahtevnih klasičnih tehnikah grafike, čeprav je na beneški akademiji študirala slikarstvo. Tako se zapisuje v krog ustvarjalk, ki ohranjajo to žlahtno zvrst, ki je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja tudi v mednarodnem prostoru (Ljubljanska grafična šola) najuspešnejša slovenska blagovna znamka. Danes so opazne težnje, da zlasti pri mlajši  generaciji prav ta medij postaja vse bolj priljubljen in spodbuda za ustvarjalno izražanje. Fulvia ves čas raziskuje, se poglablja in eksperimentira v različnih načinih, ki ji omogočajo različne tehnike. Vsako leto obiskuje tečaje grafike s priznanimi mojstri, znanje in izkušnje pa nenehno udejanja v lastni grafični produkciji ter jih tudi kot mentorica posreduje na različnih ustvarjalnicah.

Pričujoča razstava odkriva zrelo obdobje grafičarke: skrajno domišljeno izbira grafične tehnike (lesorez, suha igla, kolografija, monotipija), oblike in velikosti matrice ter papirja, na katerega odtiskuje ter jih enakovredno prezentira v interieru razstavišča tako, da njena grafična sporočila obiskovalca večplastno pritegnejo. Izbrani medij jo očitno nenehno recipročno izziva k odkrivanju novih izraznih možnosti in likovnih učinkov na odtisih. Sama je povedala: »Puščanje sledi bodisi s posebno iglo na cinku ali z dletom v lesu me vedno znova napolnjuje …«. Ti vrezi so najbolj neposredni in intimni zapisi njenih psihofizičnih stanj, vendar mora v obredu vrezovanja v matrico upoštevati zakonitosti zrcalne podobe v odtisu, kar sproža še vznemirljivo pričakovanje, ko sname odtisnjeni list s plošče. Enako pomemben je zanjo tudi kromatski  element: od klasičnih črno-belih lesorezov nas v suhih iglah, kolografijah in monotipijah popelje v prefinjena toniranja prevladujočih modrih, sivih in zelenih, s katerimi ustvari prostor dogajanja in posebno razpoloženjsko vzdušje. Očitno ji prav zahtevnost in morebitne nepredvidljivosti pa popolna koncentracija v času dolgotrajnega procesa in njen eksperimentalni duh še toliko bolj izzivajo v nova odkrivanja tehnološko-izraznih možnosti:grafični obred se ji zdi kot posebna alkimija, tudi meditacija, ko ustvarja v tišini svojega izolskega ateljeja FolarT. Zato ni čudno, da jo  ̶̶ kljub reproduktivni možnostim, kar velja za vse tehnike, v katerih ustvarja (lesorez, suha igla, kolografija in kombinacije le-teh), razen monotipije  ̶ zadovolji le en, torej unikatni odtis. Njena zavezanost izbrani zvrsti, spoštljiv odnos do večstoletne zgodovine in velikih mojstrov ter njena vedoželjnost pa so ji narekovali še realizacijo več izvirnih Knjig umetnika (na primer Welcome to Europe), kar je redkost v sočasni grafični produkciji.   

V vsebinskem smislu je Fulvia Grbac zavezana svojemu rojstnemu in bivanjskemu prostoru: živi v Sečovljah, v Slovenski Istri, na skrajno zahodnem delu države z edinstveno elementarno atmosfero in svetlobo, z edinstveno večstoletno multikulturno in materialno  dediščino, tudi s specifičnim političnim razvojem; živi v bližini dveh državnih meja in v neposredni bližini edinstvenih Sečoveljskih solin. Doživljanje prirode, zlasti vegetacije, ki se v različnih časovnih intervalih nenehno spreminja, preobraža in obnavlja, spomini iz otroštva in vsakodnevno opazovanje solin ter razmišljanje o generacijah prednikov, ki so stoletja soustvarjali to posebno tradicijo in zapuščino, so njeni glavni tematski navdihi. Na njenih grafičnih listih se človeška figura redko pojavi, prevladujejo pa izseki iz narave: sledimo ciklusom, ki jih je tudi pomenljivo poimenovala, na primer: Dendrotipia, »In rubis«, Spomin na soline (kjer z močnim aktualno simbolnim nabojem kombinira s starimi solinarjevimi oblačili), Paesaggi in drugi. Kompozicije so na videz preproste, izčiščene in osredotočene na osrednji motiv izbrane rastline; na delih iz zadnjih treh let pa opazujemo upodobitve prepoznavne žične ograje, ki je v svojem bistvu nova meja, nova prepreka. Vsaka podoba drevesa, ali trnate robide, ali žične ovire je avtoričina metafora, njen ikonografski znak kot nosilec njenih najglobljih intimnih pomenov in sporočil. Z njimi razgalja svoja osebna stališča do preteklosti in sedanjosti, do ljudi in družbe, lastna razumevanja političnih dogajanj v sedanjem času in v konkretnem prostoru, v njenem bivanjskem kraju. Osnovno misel, idejo in motiv uresničuje v več originalnih odtisih, variacijah: posamezen grafični list postavi v korelacijo z drugimi v domišljeno prostorsko instalacijo, ki postane univerzalno in aktualno globalno sporočilo.

Senzibilna likovnica Fulvia Grbac se skozi grafični proces sooča z vsem lepim in elementarnim v naravi, z žlahtno dediščino naših prednikov, ki pa izginja tudi zaradi za sedanjo civilizacijo sramotnih dogajanj. Številne medijske informacije in iz njenega doma vsakodnevno videne žične meje jo spodbujajo v samoizpraševanje o tistih mentalnih in emocionalnih mejah, ki jih slehernik nosi v sebi in jih prepogosto udejanja v nehumanih, krutih in za visoko razvito civilizacijo tretjega tisočletja nečastnih ravnanjih.«   

                                                                                                   









Castelvenere, 2019
xilografia policroma - barvni lesorez, 35 x 35 cm


Confini III, 2019
punta secca - suha igla, 70 x 100 cm


Saline, 2018
monotipia - monotipija, 7 x 30 cm


Uggioso, 2019
collografia - kolografija, 70 x 100 cm



TTL