Ogledujete si arhivsko spletno stran. Obiščite novo spletno stran na naslovu www.obalne-galerije.si
     
Obalne galerije Piran





GALERIJA
HERMAN PEČARIČ


FORMA VIVA

EX-TEMPORE PIRAN

PIRANSKI DNEVI
ARHITEKTURE


ARTMARKET

 




  NIKOLAJ BEER
slike


  Galerija Loža Koper
29. maj - 26. junij 2003
 

Nikolaj Beer sodi med prekmurske slikarje, ki smo jih v zadnjih dveh desetletjih v Obalnih galerijah dodobra spoznali. Omenimo le Zdenka Huzjana, Marjana Gumilarja in Sandija Červeka. V Beerovih delih se srečujemo z visoko umetniško tradicijo zahodnega slikarstva, ki jo avtor nadgrajuje s posebnim občutenjem in doživetjem prekmurske pokrájine. Njegove “zemlje” oziroma “polja” so na meji abstraktnega, a tudi modernizma, čeprav slikar pristaja na impresivni, lirski realizem, kar pa v končni podobitvi ni tako pomembno. Gre za inačico modernega krajínarstva, ki nas prepriča, tako kot nas v devetem desetletju prejšnjega stoletja prepričajo na primer Glihove ali pa Kieferjeve “zemlje”; četudi neposredna primerjava ne zdrži. Vendar je v teh zmeljevidih krajine nekaj taktilnega, nekakšna neposredna snovnost in prvinskost, “materia prima”, primarnost, ki obseda avtorja-slikarja, in nas, ki gledamo te slike zraščene prsti. Prepričajo nas ne glede na avtorski pristop ali interpretacijo paysaga.
“Nikolaj Beer je slikar, ki ga uvrščamo v t.i. skupino prekmurskih slikarjev (Ludvik Vreèiè, Zdenko Huzjan, Sandi Červek, Marjan Gumilar, Franc Mesarič, Mirko Rajnar, Igor Banfi, Robert Černelč, če naštejem samo nekatere). “Ti umetniki so namreč pristno prekmurski ravno zaradi tega, ker ne slikajo samo videza pokrajine in topografsko – folklorne znamenitosti, ampak slikajo oziroma odslikavajo tisto bistvo, o katerem lahko govorimo kot o prekmurskem genius loci.” (1) Prekmurski slikarji ne delujejo kot skupina in nimajo enotnega stilnega izraza. “Formalno si je vsak slikar našel svoj način izpovedi, vsebinsko pa kakorkoli so med slikarji opazne radikalne razlike, pa je tisto in hkrati edino, kar jim je skupno, ravno odslikavanje prekmurskega genius loci.” (2) Res je, da Beer že leta živi in ustvarja v Izlakah, vendar že od zgodnjih 80-ih let dalje slika rodno pokrajino. Goričko v Sloveniji predstavlja enega najbolj oddaljenih ter hkrati najrevnejših koncev. V teh krajih je težka zemlja od nekdaj pogojevala človeško eksistenco, tudi danes jo, vendar je vse manj tistih, ki bi se bili pripravljeni z njo spoprijeti. V Beerovih delih je že dve desetletji prisoten motiv Kükeča, s katerim avtor ne upodablja krajine v dobesednem smislu genius loci (označevalca duha in značaja kraja), temveč dejansko obstoječi Kukeč, pa vendar mistificirano in fikcijsko vas, ki pripovedno univerzalizira propad in minljivost. Predvsem pa je podoba Kükeča oziroma razbrazdane in valovite njive medij, skozi katerega avtor s simbolièno govorico reflektira svoje doživljanje in odnos do vsakdana. 
Beer izhaja iz luteranskega okolja (3), in to je dejstvo, ki nedvomno specifično opredeljuje njegov način razmišljanja. “Beer npr. nikoli ni bil “razumsko” hladen avtor, ampak tudi njegova dela prej opozarjajo na drugo pomembno znaèilnost luteranske miselnosti. Luter je nemške – tako kakor pozneje Primož Trubar slovenske – vernike nagovarjal izjemno napadalno, pri čemer se je kot pomembnega pripomočka v boju proti svojim nasprotnikom posluževal tudi posmeha in satire. Takšne elemente je podedoval po krščanskih humanistih, predvsem po Erazmu Rotterdamskem; in čeprav sta se z Erazmom končno razšla, se 
njegovemu besednemu orožju nikoli ni odpovedal. Napadalna satira je tako ostala eden ključnih elementov luteranske umetnosti in končno tudi Beerovega slikarstva.” 
Njegova satira oziroma ironija, k èemur bistveno prispeva tudi umetnikov značaj, se najbolj odraža v celi vrsti žanvarskih prizorov. Prav tu je Beer najbolj (avto)ironičen in neusmiljen tudi do samega sebe. Sublimirana protiutež temu so avtorjeva sklicevanja na religiozne arhetipe, ki jih v svojih slikah beleži z biblijskimi citati ter z njimi še povečuje že tako bogato narativno komponetno. 
V svojem ustvarjanju izhaja iz doživljanja “zemeljske vsakdanjosti” najsi gre za spomine iz osebne ali kolektivne zavesti, reakcije na dogajanja v neposredni okolici ali v svetu. Cikličnost in ponovljivost vsakdanjosti opozarjata na minljivost, ki je ena izmed njegovih glavnih tem. Čeprav umetnik ne slika tihožitij, so vsebinske pripovedi njegovih slik zelo blizu alegorijsko zasnovani pripovednosti vanitas tihožitij, ki so svoj razcvet doživela v holandskem in flamskem slikarstvu 17. stoletja.” 

(iz uvoda v katalog Katje Ceglar) 


OPOMBE:
1. Inhof, R., 6.2.1997: Eden od pogledov na prekmursko slikarstvo, Vestnik, kulturna priloga, Murska Sobota, 20.
2. Idem., ibid., 20.
3. Pomen Beerovega luteranstva v svojih ptudijah posebej poudarjalo oz. obravnava di Lev Menaše in Robert Inhaf.
4. Menaše, L. 2000: Nikolaj Beer, Umetnik nasprotij, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Ljubljana, 4.
















TTL