Ogledujete si arhivsko spletno stran. Obiščite novo spletno stran na naslovu www.obalne-galerije.si
     
Obalne galerije Piran





GALERIJA
HERMAN PEČARIČ


FORMA VIVA

EX-TEMPORE PIRAN

PIRANSKI DNEVI
ARHITEKTURE


ARTMARKET

 




  DARE BIRSA
razstava slik


  Galerija Loža, Koper
18. 1. - 9. 3. 2008

 

 

Otvoritev: petek, 18. januar 2008 ob 19. uri

Dare Birsa je eden izmed tistih ustvarjalcev, ki v svojem slikarstvu preizkuša različne pristope in izraze ter se neobremenjeno giblje med abstraktnim in figurativnim. Ne glede na to pa je tema njegovih slik, kot nekje omenja tudi sam, vendarle vedno skušala biti predvsem nagovor skozi jezik slikarstva. Kljub različnosti, ki smo je vajeni v avtorjevem delu, pa slike na pričujoči razstavi v njegovem slikarstvu odstirajo neko presenetljivo drugačno izkustvo. 

Na slikah zadnjih let se Birsa odreče tako retoriki snovi, ki jo označuje ekspresivna razgibanost teksture, značilna za nekatera prejšnja dela, kot mikavnim narativnim tendencam, ki opredeljujejo sodobno slikarsko produkcijo. Prav nasprotno, te slike ukinjajo mimetična oporišča in težijo k izčiščevanju kompozicije in iskanju ustreznega gestalta za najneposrednejši barvni izraz, na katerega se avtor sedaj v svojih slikarskih raziskavah izključno osredotoči; s tem pa se usmeri na fenomenološko izkustvo in doživljanje sveta. Barva Birse ne zanima zgolj kot predmet raziskave in kot konkretno likovno sredstvo, temveč tudi kot fenomen, ki s svojimi psihofizičnimi lastnostmi senzacijo sploh omogoča in je temeljen vzgib zaznave. Z odsotnostjo zunanjih opornih točk in naslonom na subjektivno sugestijo se zaznava lahko usmeri na samoreflektivno raven fenomena gledanja. V tem kontekstu se odpira tudi serija Ultralight, katere izhodišče predstavlja vsakdanja, pa zato nič manj čudežna izkušnja, ki jo je prav gotovo doživel vsakdo, če je opazoval igro svetlobnih oblik in v njej metamorfozo dejanskih predmetnih izhodišč, ki nastane, ko svetlobni snop prodre v zatemnjen prostor skozi zastrta senčila. Ta ples svetlobnih pramenov, ki zdaj postajajo barvne ploskve, stkane v mrežo dvoumnih planov, je vseskozi navzoča v ozadju teh slik. Na začetnih delih serije slikovna mreža učinkuje še kot nekakšen arhitektonski sistem neke možne ali realne, vendar s svetlobo zamaknjene konfiguracije, kjer se v prepletu svetlo temnih zamolklih barvnih nians vzpostavi vrtoglava globinska iluzija. Mreža tvori pregrade, skozi katere se prebija pogled, tipa, išče in skuša vzpostaviti prostor ter tako pravzaprav metaforično sugerira okno, odprto v strukturo gledanja, ki pa ne zadeva zgolj opazovanja zunanjega, temveč predvsem notranjega sveta. Sestavljanka ultralight, izpeljana iz ultramarina kot dominantne barve, v predponi namiguje na svetlobo čez in onstran, na nekakšno transgresijo spoznavnega pojava. Slikarja ultramarin, kot je večkrat omenil sam, navdaja z občutkom psihotične, težko obvladljive energije in dejansko je v podobi navzoče nekakšno hipnotično pogrezanje v modrino, morda v brezmejno zračnost neba, ki se na simbolni ravni identificira s prostorom duha. Nekje ploskve delujejo kot barvne sence, ki torej predpostavljajo telo, vendar se včasih zdijo od njega povsem neodvisne, skoraj osamosvojene entitete, tako da v prepletu barvnih ploskev ne razločimo več, kaj je mišljeno kot telo in kaj kot njegova senca, kaj je sled in kaj zgolj dozdevek. Postopno, v poznejših delih serije se mreža razgradi na skrčen znakovni sistem, ki izpostavi barvno vibracijo - nenazadnje lahko barvne pasove interpretiramo kot reminiscence svetlobnih žarkov - in z optično dinamiko skrha stabilnost linearne strukture. Simultani kontrast in mehki lazurni nanosi ustvarijo trepetajoč barvni učinek, v katerem se sintetizirajo spremenljivost, izmuzljivost in hipnost ne samo vizualne senzacije, ampak tudi naše bivanjske izkušnje.

Če serija Ultralight še spomni na neko možno, vendar nikakor ne mimetično, svetlobno situacijo, ki je transformirana v barvni zapis, barvna iradiacija v seriji Danzas (Plesi) usmeri na žarkovni, dematerializiran barvni značaj, ki razpušča snovno oprijemljivost in aluzivni okvir premesti v območje mikroskopskega sveta. V tem pogledu nastopa tudi krivulja, ki se zdi kot nekakšen vizualni analogen fizikalne narave barvnega valovanja. Vendar ne samo to - krivulja se obnaša podobno kot nihajoče, plešoče vlakno, ki so ga fiziki poimenovali struna. Strune naj bi naseljevale vsak delec in vse sile narave in z različnimi načini nihanja določale njihove lastnosti, precej podobno kot z različnimi frekvencami zvok ali barva vplivata na uho in oko. Zato je vtis Danzas, neposrednejše od fizikalnih analogij, mogoče ustrezno povzeti, če preizkusimo učinek soslednega in hitrega izmenjavanja posamičnih reprodukcij iz serije. Vsaka slika učinkuje kot nenadni utrinek, fragment iz niza razpoloženjskih stanj, kjer snovno uresničena barva prehaja v neresnično vibracijo, ki se lahko udejanji le kot, Kandinsky bi rekel, "notranji zvok" nekega občutja.

Ob gledanju slik Dareta Birse se prebudi vizualni spomin, ki prikliče v zavest razne podobe stvarnega sveta in tudi spodbudi, da okolico začnemo intenzivneje opazovati: kako svetloba transformira prostor in predmete v njem, kje se odbije, kako se lomi, kakšen prostorski zamik povzroči s svojo senco, kako pronica skozi transparentno snov. Podobe teh  slik ohranjajo izkustvena ozadja, vendar ta niso to, za čemer slikar primarno teži. V njih se bolj sluti želja predstaviti in doumeti sistem stkanosti vseh naravnih sil in materialnih sestavin, za katerim si prizadeva tudi znanost, in se tako približati njihovemu latentnemu delovanju, ki nevidno obvladuje in uravnava naše delovanje, občutenje, odzivanje in sploh zaznavo prostora, časa in snovi. Iščejo objektivizirano gledišče, ki pa se mu je, vsaj v umetnosti, najbolj in edino mogoče približati  s svojo subjektivno naravo.

Nadja Gnamuš









Brez naslova, 2006, 80x160 cm


Brez naslova, 2007, 180x180 cm


Brez naslova, 2007, 180x310 cm


Davnine, 2006, 100x150 cm


Limonin let, 2006, 60x160 cm



TTL